CAFE-DE-PARIS

22.08.2013

Včasih, res včasih se mi tudi (s)kuha … V tistih mesecih, ki sem jih preživljala v Južni Ameriki, Afriki in Aziji se mi je prav pogosto kuhalo, a le v mislih. Razmišljala sem o tem s katerimi jedmi bi zamenjala tiste, ki so se znašle pred mano na mojem krožniku. Riž, žilavo meso koze, ki se je pred pol dneva še veselo pasla na našem afriškem dvorišču, azijske omake s Curryjem in/ali s čilijem, (pre)sladek južnoameriški karamelni namaz (ali ima vse to sploh kakšne vitamine?), bi takrat z veseljem prodala za burek, pico z mozzarello in rukolo, zeleno jabolko, tudi za zelenjavno enolončnico in mamino joto, da o testeninah ne govorim … »Brez vitaminsko« hrano sem seveda (skoraj) vedno vso pojedla. Le kako ne bi, ko pa sem se spomnila, da verjetno le kak kilometer stran od moje mize tava kakšen lačen, če ne že podhranjen otrok … Ah, ta evropska izbirčnost ali kot bi rekla moja nona: »fina rit!«

Doma pa se le lahko izživljam (tudi) v kuhinji.

Kaj je Cafe-de-Paris? To naj bi bila krema za solato s testeninami. Seveda bi jo lahko poimenovala po svoje, saj vanjo nisem stresla vsega tistega prahu (beri: začimb), katerih imen niti ne znam izgovoriti. Ali pa eksotične tekočine, ki jo za dodatek k omaki potrebuješ le 2 kaplji, a moraš zato vseeno v trgovino kjer jo iščeš med policami vsaj 15 minut, naposled jo le najdeš in odpreš usta, ker nisi pričakoval tako visoke cene. Kakorkoli, moj Cafe-de-Paris gre takole:

Zamrznjen stročji fižol skuhamo v vreli osoljeni vodi, stresemo na cedilo, splaknemo z mrzlo vodo in odcedimo. Nato ga zrežemo na 2 cm dolge koščke.

Na vrelem olju zlatorjavo popražimo na tanke kolobarje narezano čebulo.

Priprava omake: Paradižnikovi mezgi ali iz domačega vrta zmečkanemu paradižniku primešamo 2 žlici majoneze, dodamo limonin sok, eno žlico vinskega kisa in dodamo začimbe: mleta kumina, timijan, majaron, koper in sesekljan peteršilj.

Kuhanim testeninam dodamo stročji fižol in vse skupaj zmešamo z omako in praženo čebulo. Po okusu dodamo začimbe ali naribamo sir. Postrežemo hladno.

Pa naj bo tole kar ALY-DE-PARIS.

:)

  • Share/Bookmark

Obrazi Kalkute …

20.08.2013








  • Share/Bookmark

Indija prebuja!

11.08.2013

Med hojo po ulicah Kalkute ne potrebujem dvajsetih korakov, ko med hrupno množico že naletim na prvega berača. Na drugega … Na tretjega … Na mamo z otrokom, ki s prazno stekleničko vztrajno prosi za mleko. Na desni strani stoji suhljat sključen starček in ljudi vabi na svojo rikšo, katero si nato vpreže nase in bos odpelje na drugo stran mesta za borih 40 centov, pa še to je preveč!? Na levi strani na golih umazanih tleh leži mlad fant brez nog, ki je verjetno ob rojstvu namerno postal pohabljen z namenom, da danes prinaša denar. Ob vsem tem se vsakič znova poraja vprašanje: “Kaj naj jim dam? Kaj jim sploh lahko dam?« Niti njihovi pisani, vse preveč kičasti in mogočni bogovi jim ne znajo pomagati. Toliko rok imajo, a niti ena jih ne povleče iz najnižje in najbednejše kaste. Ujetost ljudi v lastni nesvobodi! Veliko jih je … beračev. Kaj je beračenje, revščina ali boj za preživetje? Meni je bolj všeč tisto drugo. Borba za preživetje je aktivnost. Biti aktiven pomeni živeti. Kajti kaj je večja revščina, tisto kar je vidno očem ali praznina, ki se v notranjosti skriva? A ne vidim v vseh ljudeh (le) berače. Vidim ljudi, ki so obstali na svojem mestu. Ljudi, ki so nehali sanjati svoje sanje. Če so sploh kdaj znali sanjati … Tisti iz Evrope in Amerike pravijo: »Ničesar nimajo pa so srečnejši od nas.« Neumnost! »Ničesar nimajo!« Kaj pomeni ničesar ne imeti? Imeti znanca, današnji dan, kotiček sveta, vero in tisto malo upanja … Ali res nimajo ničesar? Ničesar ne imeti pomeni: nič ne cenim! »Srečnejši so od nas.« To je stavek, ki ga ob pogledu na takšno bedo skorajda moraš izreči. A le zato, da z njim potolažiš sebe. Sreča je relativna. Naj bo Kalkuta mesto, ki te prebudi in opomni na nešteto razlogov za srečo, ki jo že živiš v svojem okolju.

  • Share/Bookmark

Dragoceni utrinki

2.08.2013

»Ustvarjeni smo za velike stvari, da smo ljubljeni in da ljubimo.« Mati Terezija

Silna je moč molitve! Pa naj bo hrepeneče mrmranje, pesem ali tišina. Lahko je jok. Vedno je tvoja in vsakič z upanjem poslana. Zares je silna moč molitve.

Ne boj se sanjati velikih in najbolj drznih stvari. Zahtevaj od življenja! Samo eno je.

Tvegaj; morda ti to spremeni življenje.

Sprejmi tudi trpljenje in izpij kelih do konca; zagotovo te utrdi in postaneš boljši človek.

Veruj v Boga, kdorkoli/karkoli že je tvoj bog; tudi ti se moraš vsaj kdaj nekam naslonit …

Zahtevaj od življenja; v tvoji zadnji uri tega ne boš obžaloval!

Vesolje je preveliko, da bi ostalo prazno. Nič manj nimaš pravice biti v njem, kot jo ima reka, škržat ali trava … Koliko bolj vesolje objema tiste, ki se navidezno zdijo drugačni od nas …

Srce ti bo zapelo takrat, ko se boš znal razveseliti drobnih stvari. Dežja v vročini, sončnega zahoda po napornem dnevu, rožice v skalovju, tišine po hrupu, objema v solzah, cilja po dolgi vožnji …

Svet nosi reveže, žalostne, zatirane, nosi sirote in šibke … Svet nosi najbolj uboge med ubogimi. Nosi najbolj  uboge med ubogimi, da lahko ob njih ti najdeš samega sebe. In spet si srečen.

  • Share/Bookmark