Bile so velike oči. Bile so temne, a so žarele. Kadar so se usta smehljala so se očke smejale z njimi. Krasile so radoveden pogled in zdelo se je, da te bodo zdaj zdaj ljubeče posrkale vase. Včasih so jih napolnile solze in ozirale so se za svojo materjo. Ona je znala te solze posušiti. Skrile so se v njeno toplo dlan in čakale, da bridkost mine. Bile so velike oči. Bile so temne, a so žarele. Včasih so nemo zrle v daljavo in si tiho želele videti čisto vse kar skriva ta širni svet. Iz njih je sijala preprostost in otroško veselje. Požgečkalo jih je sonce, zazibal jih je spanec, oči so se zaprle. A tudi, če si občudoval te speče oči, si vedel, da čuvajo nekaj veličastnega. Bile so edinstvene. Bile so velike oči. Bile so temne, a so žarele. Včasih so te oči zrle mene. Tako močne in jasne so bile, da bi lahko od njih lepote kar zamižala … Bile so iskrive! In če besedi samo dve črki zamenjaš, te velike temne oči postanejo iskrene.  Oči so bile res temne … pa vendar so žarele.

Humanitarno- medicinska odprava Kenija 2012, vasica Majiwa

  • Share/Bookmark

CAFE-DE-PARIS

22.08.2013

Včasih, res včasih se mi tudi (s)kuha … V tistih mesecih, ki sem jih preživljala v Južni Ameriki, Afriki in Aziji se mi je prav pogosto kuhalo, a le v mislih. Razmišljala sem o tem s katerimi jedmi bi zamenjala tiste, ki so se znašle pred mano na mojem krožniku. Riž, žilavo meso koze, ki se je pred pol dneva še veselo pasla na našem afriškem dvorišču, azijske omake s Curryjem in/ali s čilijem, (pre)sladek južnoameriški karamelni namaz (ali ima vse to sploh kakšne vitamine?), bi takrat z veseljem prodala za burek, pico z mozzarello in rukolo, zeleno jabolko, tudi za zelenjavno enolončnico in mamino joto, da o testeninah ne govorim … »Brez vitaminsko« hrano sem seveda (skoraj) vedno vso pojedla. Le kako ne bi, ko pa sem se spomnila, da verjetno le kak kilometer stran od moje mize tava kakšen lačen, če ne že podhranjen otrok … Ah, ta evropska izbirčnost ali kot bi rekla moja nona: »fina rit!«

Doma pa se le lahko izživljam (tudi) v kuhinji.

Kaj je Cafe-de-Paris? To naj bi bila krema za solato s testeninami. Seveda bi jo lahko poimenovala po svoje, saj vanjo nisem stresla vsega tistega prahu (beri: začimb), katerih imen niti ne znam izgovoriti. Ali pa eksotične tekočine, ki jo za dodatek k omaki potrebuješ le 2 kaplji, a moraš zato vseeno v trgovino kjer jo iščeš med policami vsaj 15 minut, naposled jo le najdeš in odpreš usta, ker nisi pričakoval tako visoke cene. Kakorkoli, moj Cafe-de-Paris gre takole:

Zamrznjen stročji fižol skuhamo v vreli osoljeni vodi, stresemo na cedilo, splaknemo z mrzlo vodo in odcedimo. Nato ga zrežemo na 2 cm dolge koščke.

Na vrelem olju zlatorjavo popražimo na tanke kolobarje narezano čebulo.

Priprava omake: Paradižnikovi mezgi ali iz domačega vrta zmečkanemu paradižniku primešamo 2 žlici majoneze, dodamo limonin sok, eno žlico vinskega kisa in dodamo začimbe: mleta kumina, timijan, majaron, koper in sesekljan peteršilj.

Kuhanim testeninam dodamo stročji fižol in vse skupaj zmešamo z omako in praženo čebulo. Po okusu dodamo začimbe ali naribamo sir. Postrežemo hladno.

Pa naj bo tole kar ALY-DE-PARIS.

:)

  • Share/Bookmark

Obrazi Kalkute …

20.08.2013








  • Share/Bookmark

Indija prebuja!

11.08.2013

Med hojo po ulicah Kalkute ne potrebujem dvajsetih korakov, ko med hrupno množico že naletim na prvega berača. Na drugega … Na tretjega … Na mamo z otrokom, ki s prazno stekleničko vztrajno prosi za mleko. Na desni strani stoji suhljat sključen starček in ljudi vabi na svojo rikšo, katero si nato vpreže nase in bos odpelje na drugo stran mesta za borih 40 centov, pa še to je preveč!? Na levi strani na golih umazanih tleh leži mlad fant brez nog, ki je verjetno ob rojstvu namerno postal pohabljen z namenom, da danes prinaša denar. Ob vsem tem se vsakič znova poraja vprašanje: “Kaj naj jim dam? Kaj jim sploh lahko dam?« Niti njihovi pisani, vse preveč kičasti in mogočni bogovi jim ne znajo pomagati. Toliko rok imajo, a niti ena jih ne povleče iz najnižje in najbednejše kaste. Ujetost ljudi v lastni nesvobodi! Veliko jih je … beračev. Kaj je beračenje, revščina ali boj za preživetje? Meni je bolj všeč tisto drugo. Borba za preživetje je aktivnost. Biti aktiven pomeni živeti. Kajti kaj je večja revščina, tisto kar je vidno očem ali praznina, ki se v notranjosti skriva? A ne vidim v vseh ljudeh (le) berače. Vidim ljudi, ki so obstali na svojem mestu. Ljudi, ki so nehali sanjati svoje sanje. Če so sploh kdaj znali sanjati … Tisti iz Evrope in Amerike pravijo: »Ničesar nimajo pa so srečnejši od nas.« Neumnost! »Ničesar nimajo!« Kaj pomeni ničesar ne imeti? Imeti znanca, današnji dan, kotiček sveta, vero in tisto malo upanja … Ali res nimajo ničesar? Ničesar ne imeti pomeni: nič ne cenim! »Srečnejši so od nas.« To je stavek, ki ga ob pogledu na takšno bedo skorajda moraš izreči. A le zato, da z njim potolažiš sebe. Sreča je relativna. Naj bo Kalkuta mesto, ki te prebudi in opomni na nešteto razlogov za srečo, ki jo že živiš v svojem okolju.

  • Share/Bookmark

Dragoceni utrinki

2.08.2013

»Ustvarjeni smo za velike stvari, da smo ljubljeni in da ljubimo.« Mati Terezija

Silna je moč molitve! Pa naj bo hrepeneče mrmranje, pesem ali tišina. Lahko je jok. Vedno je tvoja in vsakič z upanjem poslana. Zares je silna moč molitve.

Ne boj se sanjati velikih in najbolj drznih stvari. Zahtevaj od življenja! Samo eno je.

Tvegaj; morda ti to spremeni življenje.

Sprejmi tudi trpljenje in izpij kelih do konca; zagotovo te utrdi in postaneš boljši človek.

Veruj v Boga, kdorkoli/karkoli že je tvoj bog; tudi ti se moraš vsaj kdaj nekam naslonit …

Zahtevaj od življenja; v tvoji zadnji uri tega ne boš obžaloval!

Vesolje je preveliko, da bi ostalo prazno. Nič manj nimaš pravice biti v njem, kot jo ima reka, škržat ali trava … Koliko bolj vesolje objema tiste, ki se navidezno zdijo drugačni od nas …

Srce ti bo zapelo takrat, ko se boš znal razveseliti drobnih stvari. Dežja v vročini, sončnega zahoda po napornem dnevu, rožice v skalovju, tišine po hrupu, objema v solzah, cilja po dolgi vožnji …

Svet nosi reveže, žalostne, zatirane, nosi sirote in šibke … Svet nosi najbolj uboge med ubogimi. Nosi najbolj  uboge med ubogimi, da lahko ob njih ti najdeš samega sebe. In spet si srečen.

  • Share/Bookmark

Pred 83 leti je na Indijsko zemljo stopila noga mlade loretske sestre albanskega rodu. Nihče, niti ona ni slutila, da bo čez 15 let spreminjala srca Indijcev in njih duše vodila k odrešenju. Mati Terezija je postala sončni žarek Kalkute. Sklanjala se je k revežem, umirajočim, pozabljenim, umazanim, k tistim, ki so jih žive že razžirali črvi. Preprosto rada jih je imela. Danes, po njeni smrti njeno veliko poslanstvo nadaljujejo sestre Misijonarke Ljubezni. Pogled, ki sredi umazane, glasne in smrdljive ulice ujame žene v belem sariju z modrimi črtami, prinaša upanje in nariše nasmeh. Na nekem delu Kalkutskih ulic, ki jih vsak normalen človek nikdar ne bo vzljubil, stoji hiša Matere Terezije. Hiša je prava mala oaza miru. V njej je prostor za mir, molitev, razmišljanje, pogovor … Tam se poleg Misijonark Ljubezni zbirajo prostovoljci iz celega sveta. Le kaj bi v to malomarno Kalkuto, katere podoba te marsikdaj zmrazi ali razžalosti, vabilo prostovoljce različnih starosti in narodnosti? Mati Terezija je v Kalkuti ustanovila sedem centrov. Hišo v kateri spijo, jedo in se igrajo zavrženi otroci … Ta se loči na oddelke kjer so sirote, sirote s posebnimi potrebami in otroci pred posvojitvijo. Ustanovila je hišo kjer so mladostniki s posebnimi potrebami pa posebej hišo za ženske s posebnimi potrebami. Hišo za gobavce, »Kaligat« ali hišo za umirajoče. Misijonarke Ljubezni vodijo dispanzer, upravljajo z reševalnimi vozili in skrbijo za izobrazbo sirot. In še vedno- z ulic pobirajo umirajoče, zapuščene,bolne … Poleg sester v centrih delujejo hindujke, ki so tam zaposlene, v veliko pomoč pa so tudi prostovoljci. Dan se prične ob rani uri, ob 5.00. Takrat so ulice, ki vodijo do hiše Matere Terezije še umirjene in nekoliko prazne. Ceste so polne spečih ljudi, ki sanjajo kar na umazanih golih tleh, vozovih, stojnici za prodajo ali pa kar na pločevini taksija … Ob 6.00 je čas za sveto mašo. Nato pride na vrsto zajtrk s kosom kruha, banano in čajem. Takrat je tudi priložnost za klepet in druženje. Zunaj je že svetlo, sonce je visoko na nebu in vsak poln moči odide na delo v svoj center. Biti prostovoljec v centrih ne zahteva nič drugega, kot imeti veliko srce. In če ga morda še nimaš, ti zraste tukaj … Ob delu z ljudmi, ki nikdar niso imeli ničesar, z ljudmi, ki ne znajo sanjati, z ljudmi, ki verjetno začenjajo in končujejo svoje zemeljsko življenje na tem istem mestu, a se znajo iskreno smejati in se razveseliti drobnih stvari, nihče ne ostane ravnodušen. Ko opazuješ delo sester, ki je resnično polno ljubezni in sočutja, si po tiho zaželiš, da bi jih zmogel posnemati. Biti prostovoljec Indije se verjetno rodi iz želje pomagati ljudem, delati dobro, odkrivati širine sveta, spoznati drugačno kulturo … Gotovo pa nihče ne bo zanikal, če mu rečem, da je naposled on bolj potreboval Indijo, kot Indija njega. Tu se vsaj malo otreseš sebičnosti in egoizma. Sredi umazanije odkriješ iskreno ljubezen. Razveseliš se najbolj drobnih stvari, kot je piš vetra, uro miru, hladnega tuša, prostora z ventilatorjem, koščka ananasa … Brez težav si obljubiš, da boš po prihodu domov cenil vsako zeleno bilko in travniško rožico, cenil vsako krvavo in trdo garanje, ki te vodi do cilja, cenil svobodo v kateri si lahko sam izbiraš svojega bodočega moža/ženo … Kar pa je najbolj pomembno, bolj ceniš (svoje) življenje! In to življenje zopet pravi, da je pravzaprav lepo.

  • Share/Bookmark

Z ulic Kalkute

24.07.2013

Mestne ulice pišejo najbolj bogate zgodbe. Vedno zapolnjene z življenjem, vedno živahne. Niti noč nima moči, da bi jih popolnoma umirila. Ulice iz Kalkute so nasičene z zgodbami. Vsako hindujsko, muslimansko, krščansko bitje nosi svojo. Pa toliko jih je! Vse mrgoli. Nekateri za zaslužek bosi hitijo, vleči rikšo na kateri sedi njihov sobrat. Drugi so bolj modernizirani in se skozi množico in ozke poti z neprestanim trobljenjem prebijajo z motorji ali avtomobili. Indijske temne postave se začenjajo z bosimi nogami in zaključujejo s črnimi lasmi. Ženske so ovite v pisane sarije. Že na daleč je opazna rdeča pika sredi čela, ki sporoča: »Ta je (poročena) hindujka.« Ceste so že stokrat prekrite z umazanijo in z vsemi mogočimi smrdljivimi smetmi, v katerih pa še vedno kdo kaj najde zase. Ob straneh se vijejo ozki kanali, kjer se pretaka »cocktail« človeškega in živalskega urina, blata, onesnažene vode, mastnih izpljunkov, krvi in vsega ostalega, kar se pač tam znajde. Zidovi kalkutskih zgradb, ki nemo skrivajo svojo davno zgodovino, so prelepljeni in počečkani z reklamnimi napisi. Vanje se s pogledom na ulico odpirajo prostori za šivanje, frizerski saloni, male trgovine, kuhinje, klavnica, prostor za igranje elektronskih iger … Na ulicah stojijo stojnice, kjer prodajajo sarije, sadje, zelenjavo, cvrto in drugo hrano, sveže meso z dodatkom muh … Nekateri vsaj prodajajo, drugi beračijo. Med množico Indijcev se sprehajajo krave, katerih odrezane glave, parklji in drobovje še isti večer ležijo v muslimanskih klavnicah. Umazani psi s kopico bolezni svobodno zahajajo v vse kote ulic in skupaj z mački in otroki brskajo po gnilih smeteh. Na eni strani ulice nekdo javno opravlja svojo potrebo, medtem ko imajo nekateri samo nekaj metrov stran »ulično tuširanje.« Nad opisanimi prizori se prepletajo daljnovodi in zdi se, da služijo samo še radovednim vranam, iz katerih si ogledujejo svoj plen. Vse skupaj je ovito v mešanico smradu, toplote in vlage. Če bi morala na kratko opisati Kalkuto, bi se glasilo takole: umazanija, smrad, množica, vlaga, hrup, umazanija, smrad, smeti, umazanija, smrad, vrane, krave, psi, komarji, umazanija, smrad …

Vendar kljub tem izrednim razmeram Kalkuta premore toliko ljubezni in veselja. O tem pa drugič …


  • Share/Bookmark

»Resnični prijatelj je nekdo, ki prihaja, ko ostali odhajajo.«

»Pravi prijatelj je tisti, ki bo videl bolečino v tvojih očeh med tem, ko bodo ostali verjeli lažnemu nasmehu.«

»Prijatelji so, kot zvezde …  čeprav jih ne vidiš veš, da so.«

Še veliko takšnih misli bi lahko naštela. Na prvi pogled jih obsodim za »pocukrane.« Potem pa malo pomislim in ugotovim, da je v njih ena sama resnica. Tisti nekdo, ki jo je zapisal, jo je gotovo našel v svojem srcu kjer jo je zapečatila izkušnja pristnega prijateljstva. Prijatelji bodo na nek način vedno bolj ljubljeni, kot so od nas ljubljeni naši starši, sodelavci ali sošolci… Zakaj? Prijatelji so ljudje, ki smo si jih izbrali sami.

Takoj za  tem pomislim na svoje prijatelje … In … In ob njih ne najdem besed. Verjetno bi celo življenje pesnila verz, ki bi jih lahko zadovoljivo in v polnosti opisal.

Moji prijatelji so čudoviti. V dnevih solza so moja najbolj oprijemljiva dlan. V trenutkih neodločnosti so moj smerokaz, ki se ne jezi, če ga naposled le obrnem po svoje. Moji prijatelji so odlični sodelavci, ko je čas za neumnosti in male drzne podvige. Pazijo name tudi takrat, ko izrečejo: »Aly, tole pa ne bo v redu …« So prvi, ki spoznajo moje metuljčke in me pospremijo v pomlad. Moji prijatelji so, kot polnilec, ki  napolni še preden se mi izpiše »low low low …« Moji prijatelji imajo dobra ušesa, topel objem in ogromno srce. So zakladnica potrpljenja in razumevanja. Moji prijatelji so zares čudoviti! Moji prijatelji so preprosto moji!

Verjetno je Bog vedel, da vsega pa le ne bo zmogel sam, zato je ustvaril prijateljstvo! :)

  • Share/Bookmark

Med Romi!

9.07.2013

Romi kradejo, nočejo v službe, so umazani in sploh niso urejeni … Stereotipi za katere ne bom trdila, da so popolnoma napačni. A vseeno stvar dobi drugačen prizvok, če si jo le dovoliš pogledati od blizu.

Od 4. do 7.7. 2013 smo v Grosupljem izvedli tabor za romske otroke iz tamkajšnjih petih malih romskih vasi. Ker je bil to moj drugi tabor, sem vedela kaj lahko pričakujem. Po drugi strani pa je tak projekt zame še vedno izziv.

Če na kratko opišem naše skupne dni, … Obisk romskih vasi, delavnice z veliko packanja in pihanje milnih mehurčkov, tekanje bosih nožic in umazane male gole ritke, široki nasmehi in sijoče temne oči. Drugačen vonj in občutek, da se nahajaš nekje v Braziliji. Misel, da si sredi drugačne kulture iz tebe kaj hitro izvabi hecne komentarje: »Smo pa res izven civilizacije.«

V četrtek in petek so nas- nasmejane prostovoljke iz cele Slovenije, Romi sprejeli odprtih rok. V soboto in nedeljo pa smo romske otročiče s kombijem pripeljali na »naše ozemlje«, v Grosupeljsko župnišče. Skupne ure smo popestrili z zaigranimi zgodbami, ki so sporočale, da je življenje lepo! Ni manjkalo ročnih delavnic, petja in bansov ter seveda nogometa- z iz časopisa izdelano nogometno žogo. Z dobrim kosilom, sladoledom in močno kavo smo postregli tudi njihove starše. Ni tabora brez vodnih balončkov. Kljub temu, da vojna traja le kako minuto ali dve, je to zanje najlepši del dneva.

Pozitivno me je presenetilo dejstvo, da sem otroke uspela umiriti kakšno minuto prej, kot lani. Ja, disciplina in red res nista na prvi strani njihovega »menija«. Po tem, ko me je že prešinila misel: »O waw, včasih pa prekosim samo sebe,« sem zaslišala krike in smeh fantov, ki so se izmuznili našemu programu in se raje zabavali po svoje. Vse kar ti ostane je, da se nasmehneš, skomigneš z rameni in si rečeš, »Ah, ti otroci …« in jih skušaš motivirati kasneje.

Vprašanja, kdaj pridemo spet, ki so kar deževala iz ust romskih otročičev pa tudi njihovih staršev, so najbolj jasen pokazatelj, da so nas resnično veseli. Objemi otrok in besede »rad te imam« ob slovesu, so nam prostovoljkam prižgale še en sončni žarek več, ki je še kako zakril našo utrujenost.

Romi kradejo, nočejo v službe, so umazani in sploh niso urejeni … Stereotipi za katere ne bom trdila, da so popolnoma napačni. A vseeno stvar dobi drugačen prizvok, če si jo le dovoliš pogledati od blizu! :) Vsi smo otroci vesolja, nič manj, kot so drevesa in zvezde. In vsak, vsak ima pravico biti na tej naši zemljici prav s tem kar je.

Obiskala nas je novinarka. Njen članek iz Dnevnika: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/romska-mladez-si-zeli-druzenja-s-slovenskimi-otroki

  • Share/Bookmark

Poletje mi ne pripiše le asociacij, kot so morje, hribolazenje, počitniško delo, potovanje, ampak me spomni tudi na to, da je čas za oratorij. Čas, ki ga posvetim animatorjem, otrokom pa tudi njihovim staršem in seveda Kolegu tam zgoraj.

Otroci in njihov vrišč, igre, bansi, packanje na delavnicah, petje in ples, vodne igre, ki so postale nepogrešljiv element oratorija, objemi, veselje in ure prijetne utrujenosti so stvari, ki obarvajo dneve oratorija. Letos se je temu pridružil tudi pohod v naravi in piknik s čevapčiči in rojstnodnevno torto.

Gor sem zrasla z oratorijem! Del mojega življenja je že od štirinajstega leta dalje. Uf, že kar 9 let me oblikuje (torej za naslednje leto spečem torto :) ). Včasih, kot animatorka in tista, ki se uči od starejših in izkušenih, danes, kot voditeljica in tista, ki se trudi skrbeti tudi za animatorje.

Biti oratorijski animator je čudovito! Biti oratorijski animator pomeni (raz)dajati, (raz)dajati in še enkrat (raz)dajati in vsaj še enkrat toliko prejemati.  Biti oratorijski animator zagotovo pomeni spreminjati svet na bolje … Kapljica na kapljico in nekoč nastane morje. Biti oratorijski voditelj pa … večno novi (dragocen) izziv.

Mi (skoraj) vsi! :) Bog je z nami, oratorij 2013

Igre brez meja in moja ekipica. Bodi zvezda, oratorij 2010.

Takrat, ko sem še bila tudi v ekipi igralcev ...

  • Share/Bookmark